Nekega pomladanskega sobotnega jutra sem se odločil, da bom v garaži naredil malo reda in pospravil stvari na svoje mesto. Že kar nekaj časa so se kopičile, da sem še komaj našel prostor za avto v garaži. Odprem težka dvokrilna garažna vrata in avto postavim pred garažo, da bom imel več prostora za pospravljanje.
Po dopoldanskem premetavanju škatel, urejanju in pospravljanju vsemogočega orodja ter brisanja prahu s garažnih polic sem končno v garaži naredil red. le kako dolgo bo zdržalo tako, pomislim, med tem ko hodim proti umivalniku, da si umijem umazane in prašne roke. Sedem v avto, da ga parkiram nazaj na svoje mesto in delo bi bilo opravljeno, če ne bi prišel trenutek nepazljivosti. Lesena dvokrilna garažna vrata sem pri odhodu iz garaže pustil priprta, sedel v avto in prižgal motor. Takrat pa je zazvonil telefon, ki me je ravno toliko zmotil, da nisem pogledal v vzvratno ogledalo, ko sem hotel parkirati, ko sem zaslišal glasen tresk, da sem se tako prestrašil in kar spustil telefon iz rok. Groza, z zadnjim delom sem zadel dvokrilna garažna vrata, ki so se kot, da bi bila iz papirja razletela in snela iz tečajev. Leseni okvir na katerem so bila pritrjena dvokrilna garažna vrata pa se je zlomil. K sreči je na avtomobilu nastala le manjša praska. Dvokrilna garažna vrata pa so bila videti kot, da se je kdo na njih spravil s težkim kladivom. Takoj mi je bilo jasno, da jih bo potrebno zamenjati. Tako je popoldne, namesto da bi užival zaslužen počitek, minil v iskanju mizarja, ki bi naredil nova vrata za mojo garažo.
Ko sem svoj dogodek razložil družini sem od otrok požel smeh od žene pa grajo. Čeprav sem naredil veliko napako sem se iz nje tudi nekaj naučil, pozornost za volanom je zelo pomembna, k sreči so danes uničena samo garažna vrata, naslednjič je lahko pešec ali pa kolesar na prehodu za pešce.…